Koronaviruse že desetletja poznamo kot povzročitelje navadnih prehladov – poleg rinovirusov so med najpogostejšimi povzročitelji relativno nenevarnega, a nadležnega obolenja. Običajno povzročijo blago bolezen, le redko so povzročitelji pljučnice pri starejših in bolnikih z imunsko motnjo.
Vsi koronavirusi niso nedolžni
Pozornost strokovne in svetovne javnosti je leta 2002 vzbudil novoodkriti koronavirus, ki je povzročil resno pljučnico z visoko smrtnostjo tudi pri mladih. Bolezen so poimenovali SARS – Severe Acute Respiratory Syndrome, torej sindrom akutne dihalne stiske. Do konca epidemije junija 2003 je bilo dokazanih 8422 primerov bolezni s smrtnostjo 11 %. Bolezen se je preko netopirjev razširila med ljudi v Guangdongu na Kitajskem in se razširila v Hong Kong in Toronto. Še posebej je prizadela zdravstvene delavce, ki so skrbeli za bolnike s SARS-om; skupno je zbolelo 1706 zdravstvenih delavcev.
Leta 2012 se je na Bližnjem vzhodu pojavila nova bolezen z visoko smrtnostjo – virusna pljučnica, ki so jo nekoliko nesrečno poimenovali MERS – Middle Eastern Resporatory Syndrome, katerega povzročitelj je bil identificiran kot nov koronavirus. Do začetka leta 2020 je bilo prijavljenih približno 2500 primerov s smrtnostjo, ki se giba okoli 35 %. Na srečo virus ni tako nalezljiv kot SARS-CoV, ljudje ga večinoma dobimo preko okuženih kamel.
Najnovejši koronavirus je svet obrnil na glavo
31.12.2019 je Ljudska republika Kitajska sporočila Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), da so odkrili skupek primerov pljučnice z neznanim povzročiteljem v mestu Vuhan z 11 milijoni prebivalcev v provinci Hubei. Sprva je kazalo, da so primeri povezani samo s tržnico z morsko hrano. Prenos med ljudmi še ni bil dokazan. Izbruh je bil samo eden od vsaj desetih, ki jih je WHO tisti mesec potrdila tisti mesec, vključno s primeri Ebole v zahodni Afriki, ošpicami v Pacifiku in dengi v Afganistanu.
Do konca avgusta 2020 je virus, ki so ga poimenovali SARS-CoV-2 in ki povzroča bolezen z imenom COVID-19, ohromil svet. Porušil je kulturne, socialne in delovne norme. Povzročil je skoraj 30 milijonov dokazanih okužb in več kot 930.000 smrti, resnično število okuženih in umrlih pa je precej višje. Ekonomska posledice so že zdaj komaj predstavljive, napovedi za prihodnost pa slabe. Čeprav WHO napoveduje konec epidemije v 2-3 letih, bomo zdravstvene in ekonomske posledice zagotovo čutili še desetletja. Zato ni pretirano trditi, da gre, v svetovnem merilu, za najpomembnejši dogodek od svetovnih vojn in velike pandemije 20. stoletja, španske gripe, dalje.
Veliko obrazov bolezni COVID-19
Bolezen COVID-19 se lahko kaže kot asimptomatska okužba ali kot bolezen s povsem minimalnimi simptomi, kot so:
- kratkotrajna utrujenost,
- blago povišana telesna temperatura in
- znaki okužbe dihal.
Za takšno obliko bolezni najpogosteje zbolijo mlajši, predhodno zdravi ljudje, ki pa bolezen hitro širijo, tudi med bolj ranljive dele populacije. Na srečo je virus za otroke dokaj nenevaren, vendar tudi pri njih obstajajo redki v obliki Kawasakijevi bolezni podobnega sindroma, kljub temu pa otroci bolezen skoraj vedno prebolijo brez večjih težav.
Pri določenem odstotku ljudi pa bolezen poteka težje. Na tak način navadno zbolijo starejši s pridruženimi boleznimi – med njih sodijo na primer rak, povišan krvni tlak in sladkorna bolezen, pa tudi debelost. Najpogostejšo povezavo s težjim, in tudi smrtnim potekom, bolezni imata navadni arterijska hipertenzija in sladkorna bolezen – bolezni, ki ju vzamemo skoraj že kot nekaj privzetega, in ne rak. S pa tem ne mislimo, da mladi nimajo možnosti težjega poteka bolezni. Kjer so bili izbruhi najhujši, so namreč umirali tudi mladi.
Težji potek bolezni sprva povzroča:
- visoko vročino,
- izjemno utrujenost,
- hud kašelj in
- bolečine v mišicah.
- simptome s strani prebavil
Po nekaj dneh, navadno malo pred tednom dni trajanja bolezni, se le-ta lahko prelevi v smrtno nevarno virusno pljučnico z viharnim in pretiranim odzivom imunskega sistema. Potrebna je hospitalizacija, dodajanje kisika, v najhujših primerih pa tudi zdravljenje na enotah intenzivne terapije. V tej fazi je bolnik navadno sediran, priklopljen na dihalne aparate – ventilatorje, s cevkami v večini obstoječih in tudi v nekaterih novonastalih telesnih odprtinah. Zdravljenje je dolgotrajno, mučno in, žal, velikokrat neuspešno.
Poskusi zdravljenja z zdravili
Imamo že nekaj zdravil, ki imajo pozitiven učinek na smrtnost ali trajanje zdravljenja, kot so staro protivnetno zdravilo deksametazon, ali šele komaj preizkušeni Remdesivir. Žal govorimo o majhnih, včasih komaj zaznavnih učinkih. Pri COVID-19 gre namreč še vedno za bolezen, ki (še) nima ne učinkovitega cepiva in ne zdravila. Zdravniki se pogosto počutimo nemočne – kot so se verjetno kolegi iz začetka 20. stoletja, ko so kosile kolera, tuberkuloza in španska gripa.
Dolgoročne posledice bolezni COVID-19
Vedno bolj spoznavamo tudi dejstvo, da bolezen pušča tudi dolgoročne posledice. Trenutno so prepoznane sledeče dolgoročne posledice:
- motnje v delovanju živčevja,
- trajne izgube vonja in okusa,
- kronična utrujenost,
- brazgotine pljuč in s tem huda invalidnost,…
Vse te posledice bomo odkrivali v naslednjih mesecih in letih. Ne vemo, kaj vse lahko preživele doleti čez nekaj let po navidezni ozdravitvi.
Smrtnost zaradi COVID-19 je zaenkrat, ko je pandemija v polnem razmahu, nemogoče natančno oceniti. Natančne ocene smrtnosti bodo mogoče šele po koncu pandemije, zaenkrat pa se smrtnost giba med 0,5% do 3,6%. Na prvi pogled se to morda ne sliši tako veliko in slabo, ko pa pogledamo, koliko ljudi se bo skoraj gotovo okužilo v naslednjih mesecih in letih, pridemo do spoznanja, da to pomeni še milijone, morda desetine milijonov smrti v naslednjih letih.
Posredne posledice bolezni
Bolezen COVID-19 kosi tudi na druge, posredne načine. Zaradi nenadnega povečanja števila bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje in pomoč ventilatorja preplavi zdravstveni sistem, s tem pa povzroči pomanjkanje kapacitet, kadrov in opreme pri obravnavi drugih obolenj, kot so na primer infarkti, kapi in druga resna obolenja. Že zdaj, zgodaj v poteku pandemije, vidimo, da odkrijemo, na primer, manj primerov rakavih bolezni.
Vsi, ki smo delali v zdravstvu v času epidemije v Sloveniji, poznamo primere nepotrebnih smrti, ker so resno bolni ljudje ostali predolgo doma in so v bolnišnico prišli samo umret. Šlo je tudi za mlade ljudi s še mlajšimi družinami. V Sloveniji si marsikdo niti ne upa predstavljati, kako so se marca počutili zdravstveni delavci v Lombardiji ali mesec kasneje v New Yorku. Brali smo lahko poročila kolegov, ki so se morali nenadoma odločati, kateri od bolnikov, starih tudi 50 let, bo prišel na ventilator in dobil 50% možnost, da preživi, kateri pa bo umrl v naslednjih urah. Brez prisotnosti svojcev, morda le preko video klica. V Sloveniji nam je bilo v večini prihranjeno, pa ne povsem. Šmarje pri Jelšah ne bo pozabilo marca in aprila.
COVID-19 in teorije zarote
Sestavek sem pričel pisati z namenom, da objektivno, z golimi dejstvi predstavim najhujšo pandemijo zadnjih 100 let. Gola dejstva in številke pa ne razkrijejo celotne razsežnosti svetovne tragedije, ki se odvija pred našimi očmi.
Vedno bolj se v javnosti namreč pojavljajo komentarji vidnih osebnosti, da gre pri novem koronavirusu samo za zaroto. Pravijo, da gre za podel poskus oblasti, da se polasti še tistih nekaj svoboščin, ki naj bi jih uživali navadni državljani. Trdijo tudi, da gre za navaden prehlad ali v najhujšem primeru za navadno gripo ter da se cel svet vede ali nevede strelja v koleno z ukrepi proti širjenju epidemije. Trdijo pa tudi, da so zaščitne maske simbol opresije in omejevanja svobode in da bo cepivo le še eno sredstvo za nadzor nad ljudmi – posredno ali neposredno z nanočipi.
Nekatere zgodovinske teorije zarote so se izkazale kot resnične, oblast je lahko pritlehna in željna le nadaljevanja lastnega obstoja in pridobivanja vse večje moči, in veliko ljudi bo COVID-19 prebolelo le kot navadno gripo. Vendar to ne spremeni preprostega dejstva, da gre za izjemno resno bolezen s potencialom nenadzorovanega širjenja, ki lahko povsem preplavi naš, že tako ranljiv, javni zdravstveni sistem.
V scenariju nenadzorovanega širjenja brez upoštevanja ukrepov se nam hitro lahko zgodi, da bodo ljudje mladih in srednjih let množično umirali na preredkih ventilatorjih, starejši v zadušljivi mizeriji doma ali v DSO-jih, vsi pa pred vrati intenzivnih oddelkov zaradi pomanjkanja kapacitet zaradi banalnih infarktov in seps. V dokaz so nam lahko sosednja Italija ali dežela sanj, zdaj pa mor, ZDA. V zadnjih dneh pričenjajo strmo naraščati okužbe in hospitalizacije tudi pri nas, pa smo šele na začetku potencialno smrtno nevarne poti.
Kako naprej?
V naslednjih mesecih vsi, ki bolezen poznamo, in vsi, ki zaupamo v znanost in dejstva, upamo na varno in učinkovito cepivo. Cepivo, ki bo dostopno vsem, hitro in poceni. In ki se ga ne bodo določeni segmenti populacije branili z vsemi štirimi zaradi tega, ker raje verjamejo prehitro postaranemu fitneserju kot znanosti in stroki. Upam, da se bodo za cepljenje odločili prav vsi kolegi in kolegice v belem in modrem; vso podporno osebje v bolnišnicah, brez katerih ne bi mogli delati. Vsi policisti, gasilci, učitelji, ki bodo verjetno zelo hitro na vrsti za cepljenje. Za cepljenje naj se odločijo tudi vsi podjetniki, ki bi radi zaščitili svoje delavce in sebe, in vsi delavci, brezposelni, bogati in revni. Celo za politike si želim, da se bodo cepili, da bodo morda enkrat celo za vzor.
Upoštevajmo navodila stroke in da, oblasti, glede ukrepov za preprečevanje širjenja, pa tudi če so nepripravna in sitna. Nosimo maske in bodimo skupaj tako, da smo malo bolj narazen. Bodimo pametni in ostanimo zdravi.