Cepljenje. Beseda, ki z vsakim letom postaja bolj aktualna, bolj polemična. Žal za to ni nobenega pametnega razloga. Če bi namreč vprašali infektologe, kaj je največji medicinski dosežek zadnjih stoletij, kaj je največ doprineslo k dobrobiti človeštva, bi vam brez dvoma odgovorili, da je to seveda cepljenje. Enako bi vam verjetno odgovorila velika večina zdravnikov in znanstvenikov z biomedicinskega področja.
Anestezija, napredki v kirurških tehnikah, medicinski tehnologiji, antibiotiki, imunosupresivi, presaditve organov… Vse to so izjemni uspehi, brez katerih si ne znamo predstavljati sodobnega življenja. Nič od naštetega pa ne seže do kolen številu življenj, ki jih je cepljenje rešilo, odkar je v široki uporabi. Če otrok ne preživi nalezljive otroške bolezni, ki jo cepljenje prepreči, tudi ne bo doživel uspešnega zdravljenja infarkta pri starosti 50 let. Ne gre pa za nov izum; zgodba o cepljenju se začne, tako kot veliko stvari v medicini, na Kitajskem.
Kratka zgodovina cepljenja
Morda že od 10. stoletja, vsekakor pa od 16. stoletja dalje, so Kitajci bolj ali manj široko prakticirali inokulacijo, torej vnos majhne količine kužnega materiala, da so se zaščitili pred črnimi kozami. Sprva so uporabljali kužni material osebe, ki je prebolevala črne koze, variolo major; ko se je to izkazalo za prenevarno, so pričeli z uporabo kužnega materiala osebe, ki je prebolevala tako imenovano variolo minor, torej manj nevarno obliko črnih koz.
V zahodnem svetu velja za izumitelja cepljenje Edward Jenner, ki je leta 1796 uporabil kravje koze (vacca je krava po latinsko, in še zdaj cepljenje imenujemo vakcinacija), da je uspešno zaščitil 8-letnega Jamesa Phippsa pred črnimi kozami. Čeprav ni bil prvi, ki je uporabil to metodo, pa je bil vsekakor prvi, ki je nedvomno dokazal, da s kasnejšo izpostavitvijo virusu črnih koz ne pride do bolezni same. Za Jennerja velja, da je s svojim delom rešil več življenj kot katerikoli posameznik v zgodovini človeštva.
Cepljenje na Slovenskem
V Sloveniji se je vakcinacija uporabljala od začetka 19. stoletja. Zadnji izbruh črnih koz v Jugoslaviji in nasploh v Evropi je bil zabeležen leta 1972, ko je zbolelo 175 ljudi, od tega jih je umrlo 35. V izjemno kratkem času je bilo precepljenih 18 milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo Jugoslavije, za kar sta država in Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) požela mednarodno priznanje in pohvale. Od leta 1979 so črne koze izkoreninjene po celotnem svetu. Gre za prvo in zaenkrat edino nalezljivo bolezen, ki smo jo uspešno zatrli; pred tem je samo v 20. stoletju pomorila okoli 300 milijonov ljudi.
Delovanje cepiv
Zasnova cepiv temelji na naravnem pojavu odpornosti po prvi okužbi. Po stiku imunskega sistema in tujka (dela virusa, bakterije) pride postopno do razvoja spominskih celic, ki so v nizkem številu prisotne v telesu in ob naslednjem stiku z enakim tujkom (virusom, bakterijo) sprožijo mnogo hitrejši in burnejši imunski odziv ter s tem preprečujejo razvoj bolezni. Enako poteka pridobitev odpornosti po naravni okužbi, le da pri cepljenju obidemo samo prvo okužbo in s tem vse potencialne nevarnosti te okužbe. Cepivo po vnosu v telo ne povzroči bolezni, spodbudi pa nastanek imunskih celic, ki ob stiku s pravim povzročiteljem ščitijo telo pred boleznijo. Minimalen čas, da cepivo začne delovati, je približno 14 dni – toliko časa namreč potrebuje imunski sistem, da ustvari spominske celice, ki nas nato ščitijo pred okužbo.
V grobem cepiva delimo na:
- mrtva ali inaktivirana cepiva:
- vsebujejo cele inaktivirane mikroorganizme ali le delce ali izločke le-teh; s sodobno tehnologijo jih ustvarjamo kot tako imenovana rekombinantna cepiva,
- imunski odziv telesa je slabši in je navadno potrebnih več odmerkov in poživitvene odmerke, da vzpostavimo in vzdržujemo imunost,
- taka cepiva so najbolj varna in primerna tudi za sicer bolj ogrožene dele prebivalstva, kot so nosečnice in bolniki z imunsko motnjo (npr. bolniki na kemoterapiji),
- primeri teh cepiv so DiTePer, cepivo proti klopnem meningoencefalitisu, gripi, hepatitisu B.
- živa cepiva:
- vsebujejo žive in oslabljene mikroorganizme in najbolj verno posnemajo dogajanje ob naravni okužbi,
- sprožijo kompleksnejši imunski odziv telesa in zato nudijo učinkovitejšo imunost, niso pa primerna za ljudi z imunsko motnjo, saj pri teh obstaja majhna, a realna, možnost okužbe s cepilnim sevom.
- takšna so na primer cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR), virusu varičele zostra (vodene koze), rotavirusu.
Več namenov cepljenja
Namen cepljenja ni en sam. V prvi vrsti seveda zaščitimo posameznika, da okužbe ne dobi. Še bolj pa je pomembna vzpostavitev kolektivne imunosti v prebivalstvu. S tem varuje pred okužbo tudi tiste, ki še niso bili cepljeni ali zaradi kontraindikacij ne morejo biti. Najpomembnejše za preprečevanje širjenja bolezni je za večino bolezni doseči 95 % precepljenost populacije („čredna imunost“).
Uspehi cepljenja niso prenehali z izkoreninjenjem črnih koz. S cepljenjem vsako leto preprečimo med 2-3 milijoni zaradi davice, tetanusa, oslovskega kašlja, ošpic in rdečk. V letu 2008 je za boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, še pred svojim petim letom umrlo približno 1,7 milijona otrok. Zaradi cepljenja proti otroški paralizi danes lahko hodi več kot 8 milijonov ljudi, ki bi bili sicer invalidni. Obolevnost za otroško paralizo se je zmanjšala za 99,8 % – upamo na izkoreninjenje bolezni, ki je trenutno prisotna le še v Afganistanu in Pakistanu.
Ali so cepiva res varna?
Verjetno se največ pogovorov o cepivih zadnje čase vrti okoli njihove varnosti. Seveda imajo cepiva kot vsako zdravilo svoje neželene učinke, vendar so ti pri cepljenju večinoma blagi in prehodni (lahko na katerokoli sestavino cepiva), najbolj so pogoste lokalne reakcije v obliki kratkotrajne otekline, bolečine in rdečine na mestu prejema cepiva. Nevarni stranski učinki so izjemno redki, in pri čisto vsakem cepljenju, če upoštevamo kontraindikacije, je korist preprečevanja bolezni večja kot tveganje za nastop resnih neželenih učinkov! V Sloveniji podatke o neželenih učinkih cepljenje zbira NIJZ.
Predstavil bi nekaj primerov. Verjetno najresnejši neželen učinek zdravila je huda alergijska reakcija – anafilaksija. Pojavi se približno na milijon cepljenj in jo lahko zdravimo, če jo pravočasno prepoznamo, ker je v večini primerov enostavno. Za take primere je opremljeno vsako cepilno mesto.
Resni zaplet ošpic – vnetje srednjega ušesa, pljučnica, vnetje možganskih ovojnic, možganov in hrbtenjače – se pogosto pojavljajo in imajo smrtnost o 0,1 do 1 na 1000 obolelih. Resni zapleti gripe, kot so pljučnica, vnetje mišic, srca in možganov, imajo smrtnost do 0,5 %. Resni zapleti oslovskega kašlja, kot sta pljučnica in vnetje možganov, so tako pogosti, da še zdaj umre vsak 125. otrok pred 6. mesecem starosti.
Proticepilski lobi
Bolezen, ki se v medijih in v proticepilskih skupinah najpogosteje pojavlja kot posledica cepljenja, je gotovo avtizem. Nešteto je pričevanj staršev, katerih otrok je ravno po cepljenju postal drugačen, čuden, slabše odziven, avtističen. Da se avtizem začne izražati ravno v obdobju, ko se otroka cepi, seveda ni pomembno; cepivo je gotovo krivo. Začetki takšnega razmišljanja pa ne segajo daleč. Če smo na začetku članka govorili o Edwardu Jennerju, zaslužnem za največ rešenih življenj v zgodovini človeštva, lahko leta 1998 zasledimo članek v ugledni znanstveni reviji Lancet, ki ga je objavil Andrew Wakefield, kandidat za ravno obratne zasluge. Članek je bil odmeven, kot le redkokateri prej ali kasneje. Namignil je na povezavo med cepivom OMR in avtizmom, kar so britanski mediji povzeli z izjemnim mrhovinarskim navdušenjem. Sledil je hiter in pomemben upad števila cepljenih otrok sprva v Veliki Britaniji, nato še po svetu, in posledice z vsakim letom postajajo hujše. Proticepilska gibanja imajo zametke v članku gospoda Wakefielda.
Leta 1998 je bil gospod Wakefield še dr. Wakefield. V študiji, ki odmeva še danes, je bilo vključenih 12 pacientov. Spodobi se pravzaprav, da takšno majhno številko zapišemo z besedo. Študija je imela dvanajst pacientov. Iz vzorca polovice osnovnošolskega razreda je Wakefied trdil, da je dokazal povezavo med cepivom OMR in avtizmom. Ni treba biti poznavalec znanstvenih študij, da veš, da iz tako majhnega vzorca ni možno sklepati niti o razporeditvi otrok po spolu v razredu, kaj šele o povezavi med zdravstvenim posegom in redki bolezni. To ni bilo dovolj – s podatki je Wakefield manipuliral in si določene enostavno izmislil. Tudi to ni bilo dovolj – imel je finančne interese v konkurenčni firmi za konkurenčno cepivo.
Članek je bil iz Lanceta formalno umaknjen leta 2010. Dr. Wakefield je izgubil licenco zdravnika, ne pa svetovne (ne)slave. Kasnejše ogromne epidemiološke študije, pa tudi povsem bazične, biološke, niso pokazale nikakršne povezave med katerimkoli cepivom in avtizmom. Žal je bila škoda narejena.
Seveda se proticepilski lobi ni zadovoljil samo z avtizmom. Ravno tako so popularne druge bolezni, ki so jih obtožili, da je zanje krivo cepivo – astma, multipla skleroza, sindrom nenadne dojenčkove smrti, kronična vnetna črevesna bolezen, sladkorna bolezen tipa 1. Niti pri eni od njih niso dokazali povezave s cepljenjem, pa ne zaradi manjka truda in denarja; kdo ve kaj bi lahko znanstveniki že odkrili, če se ne bi ukvarjali z ovračanjem trditev, ki jih lahko objavi vsakdo z internetno povezavo in prebujno domišlijo.
Nekaj besed o dejanskih stranskih učinkih cepljenja
Kdaj pa je cepljenje vseeno kontraindicirano? Začasna kontraindikacija za vsa cepljenja je akutna težja bolezen z vročino ali brez, kjer cepljenje odložimo do ozdravitve. Trajne kontraindikacije so znana preobčutljivost (alergija) na sestavine cepiva ali preobčutljivostna reakcija na predhodni odmerek istega cepiva oziroma težji neželeni pojavi po predhodnem cepljenju. Cepljenje z živimi cepivi je kontraindicirano pri osebah s hujšo imunsko motnjo (rakave bolezni, zdravljeni z obsevanjem, s kemoterapijo, nekatera biološka zdravila, imunosupresivi…). Ravno ta skupina ljudi je razlog, zakaj je potrebno vzdrževati čredno imunost, saj sami določenih cepiv ne morejo prejeti.
S tem se strinja tudi naš Instagram predsednik. Čeprav se ne cepi za vsako figo.
V večji slovenski raziskavi (1341 udeležencev) so prof. Zakotnikova in sodelavci leta 2001 skušali ugotoviti, za katera cepljenja bi se starši odločili, tudi če cepljenje ne bi bilo obvezno. Cepljenje proti otroški paralizi je bilo najbolj popularno, zanj bi se odločilo 85% staršev. Sledijo cepljenje proti Haemophylus influenzae tipa b (77%), hepatitisu B in tetanusu (74%), davici (73%), oslovskem kašlju (68%), mumpsu (58%), ošpicam (54%) in rdečkam (53%). Vzorec je dovolj velik, da lahko iz njega približno sklepamo, kako bi se odločil povprečni slovenski starš; glede na razvoj dogodkov bi bile številke verjetno še slabše.
Odločitev za cepljenje je odločitev za življenje
Cepljenje je izjemno široka tema, o kateri bi lahko razpravljal še dosti dlje. Nehal bom s številkami, ki so objavljene odstavek zgoraj. Kažejo na to, da spomin na nalezljive bolezni ugaša. Te bolezni v kolektivnem spominu spadajo v davno preteklost. Skoraj ni več razredčenih razredov, kjer je vsako leto nekdo umrl zaradi nalezljive bolezni; ni več slik otrok na stenah stanovanj, ki jim ne sledijo njihove slike s poroke. Mislimo, da te bolezni ne obstajajo ali pa da sploh niso nevarne. Če so že bile nevarne, pa niso več nevarne za sodobno medicino. Če so še vedno nevarne, pa niso nevarne ZAME. Vse te trditve so čisto enostavno lažne. Upam, da bomo kolektivno postali dovolj pametni in široko sprejeli najbolj učinkovito zdravstveno intervencijo v zgodovini človeštva. Ponovno; naši stari starši so jo sprejeli odprtih rok.
Samo na hitro: če bi me vprašali, česa se najbolj veselim oziroma na kaj najbolj upam v bližnji prihodnosti, bi vam odgovoril, da na Eurojackpot. Takoj za tem pa na učinkovito in varno cepivo proti SARS-CoV-2. V vrsti bom med prvimi, moji otroci pa z mano, če bo le cepiva dovolj.
Na sliki lahko vidimo, kako pogosta so bila nalezljiva obolenja pred pričetkom cepljenja. Seveda vseh naštetih bolezni ne zmoremo preprečiti, nekaj pa jih zagotovo lahko; velika morilca otrok, davica in ošpice, sta praktično izginila, prav tako tetanus. Šele s pojavom proticepilskih gibanj lahko te bolezni vidimo tudi v živo, prej smo namreč zdravniki o njih brali samo v knjigah.